SerbianEnglishItalySpain
  Sremski Karlovci

Sremski Karlovci se nahajajo na severovzhodu Srema, kjer fruškogorski griči prehajajo v ravnino ob Donavi. Mesto je oddaljeno komaj deset kilometrov od Novega Sada, vojvodinskega administrativnega in prosvetno-kulturnega centra, in 70 km od Beograda, prestolnice Republike Srbije. Mednarodna cesta Beograd – Subotica in železniška proga Beograd – Budimpešta tečeta ob robu mesta, bližina Donave pa omogoča prihod obiskovalca tudi po vodni poti.

Ljudje in kuhinja
Domačini so izjemno gostoljubni, prijateljski in vedno pripravljeni na sprejem gostov. V bogati vojvodinski ponudbi je kuhinja, ki je predvsem raznolika, bogata z mesom, zelenjavo, sadjem in začimbami. V njej so zbrani okusi srbske, madžarske, romunske in slovaške pa tudi nemške, ruske in orientalske kuhinje. Ritual gastronomskega uživanja se začenja z mrzlo predjedjo iz suhega in prekajenega mesa (vojvodinski pršut, klobasa, kulen, slanina...), zatem je juha ali enolončnica. Glavna jed se vedno pripravi iz mesa z raznovrstno zelenjavno prilogo, zraven pa postreže solata. Posebej velja omeniti znana vojvodinski golaž in paprikaš (jedi iz sesekljanega mesa), kakor tudi jedi iz rečnih rib, pripravljenih po ribiških receptih. Vsak obrok se zaključi s sladkarijo - z makovim ali sadnim zavitkom ali raznimi pitami. Ob dobri jedi prijajo tudi dobre pijače: pred jedjo se streže domače sadno žganje ali tropinovec, po jedi pa kakovostno vino. Pogosto je slišati: "Od koder prihaja vojvodinska dobrohotnost, če ne od sitosti!"

Kulturno – zgodovinski spomeniki
Srbija in Vojvodina imata bogato in pestro kulturno tradicijo in dediščino, kar je posledica sobivanja številnih narodov na tem območju. Sleherni narod je prinašal prvine lastne kulture, istočasno pa sprejemal le-te od drugih narodov. Danes je Vojvodina zakladnica kultur večjih narodov: morje noš, navad, ljudskih verovanj in religij so resnično bogastvo tega območja. Današnji videz središča mesta Sremski Karlovci je bil ustvarjen ob koncu XIX. stoletja. Velika dobrotnika brata Anđelić sta darovala denar za novo poslopje karlovške gimnazije, ki so ga po načrtu arhitekta Ðule Partoša dogradili leta 1892. Srbski cerkveni poglavar patriarh Georgije Branković s svojimi sredstvi in s sredstvi Cerkveno-narodnih skladov je dal po načrtih arhitekta Vladimira Nikolića narediti štiri stavbe: sedež patriarha (1892-1894), sedež Cerkveno-narodnih fondov (1899), semenišče (1900) in Stefaneum. Fontana "Štirje levi" iz leta 1799 in stolna cerkev Sv. Nikole (1758–1762) tvorita skupaj s prej omenjenimi stavbami takoj prepoznaven videz središča, ki ga ima malokatero mesto v Srbiji. Vtis dopolnita še rimskokatoliška cerkev in stavba Magistrata, kjer je danes sedež občine Sremskih Karlovcev. Nedaleč od središča se nahajajo palača baronske družine Rajačić – Ilion (1848), v kateri je danes Mestni muzej, Zgornja cerkev (1746) in Spodnja cerkev (1719). Vsekakor je dobro obiskati tudi Kapelo miru, cerkvico, zgrajeno na mestu, kjer je bil leta 1699 podpisan karlovški mir.

Narava in okolica
Zemljepisna lega Sremskih Karlovcev je idealna za rast vinske trte kakor tudi za hrambo vin, tako da je vinska trta poglavitna kultura na ozemlju občine. Le manjši del zemlje pokrivajo sadovnjaki. V hribčke iz mehke prsti, imenovani lês, so vkopane kleti, domačini jim rečemo "lagumi", v katerih se tudi danes predeluje in hrani vino. Karlovška vina so znana in cenjena v svetu kot visoko kakovostna. V širši okolici Sremskih Karlovcev so gozdni, travniški in stepski ekosistemi. Jugozahodno od mesta se dviga osamljena gora po imenu Fruška, nekdaj otok sred Panonskega morja. Najvišji vrh je Crveni čot (539 m). Zaradi lokacije, svojevrstne geološke zgodovine, posebnih mikroklimatskih pogojev je Fruška gora zanimiva za znanstvenike z različnih področij. Zahvaljujoč čudovitim razgledom, pestri flori in favni je tudi idealen kraj za počitek in rekreacijo. Po gori je raztresenih šestnajst samostanov, ustanovljenih večinoma v XVI. stoletju. Nekateri med njimi, predvsem Krušedol in Hopovo imata posebno mesto pri ustvarjanju srbske kulture in duhovnosti. Nedaleč (4 km) od Sremskih Karlovcev se nahaja izletniška točka Stražilovo. Znano je po dobrem zraku, še bolj pa kraju poslednjega počitka enega največjih srbskih pesnikov, romantika Branka Radičevića. Donavski peščeni otoki vabijo na prijeten oddih, nudijo pa tudi bogat ulov rib. Obiskovalec Sremskih Karlovcev lahko uživa že na sprehodu po Dvorski bašti, po raznolikosti flore edinstveni točki na Balkanu, ki je prava učilnica pod jasnim nebom in kjer se nahaja tudi rekreacijski center.

Zgodovina
Da Sremski Karlovci obstajajo kot naselbina nepretrgoma skozi stoletja že od mlajše kamene dobe – neolitika, pričajo arheološke najdbe. Najdeni ostanki utrdbe iz rimskega časa (od I do IV stol.) na hribčku nad stavbo Magistrata dokazujejo, da je bila pomembna opazovalna točka za nadzor plovbe po Donavi, naravni meji - limes – med rimskim imperijem in barbarskim ozemljem. V bližini je najdenih nekaj grobov ter bronasti in srebrni kovanci iz III. in IV. stoletja. Za Sremske Karlovce je posebej pomembno ime rimskega cesarja Probusa, v času katerega vladavine so na to območje prinesli vinsko trto iz južne Italije. Trta je takrat postala ter v stoletja potem ostala glavni dejavnik gospodarstva prebivalstva v tem mestu, postala je celo njegov prepoznavni znak. V časih preseljevanja narodov je šlo čez to območje veliko plemen in ljudstev, dokler se niso ob koncu VII. stoletja tod ustalili Južni Slovani. Sremski Karlovci so bili do leta 1521 last ogrskih fevdalcev, zatem so jih zasedli Turki pod poveljstvom Bali-Bega in tu ostali do konca XVII. stoletja. Iz tistega časa je dokument, ki prvič omenja mesto pod imenom Karlovci. Ob koncu velike dunajske vojne (1683-1699) je bil 26. januarja leta 1699 sklenjen karlovški mir med Avstrijo in njenimi zavezniki Rusijo, Poljsko, Beneško republiko na eni strani in Turško na drugi strani, s posredovanjem Anglije in Nizozemske. S tem je Turčija izgubila vsa ozemlja severno od reke Save (razen jugovzhodnega Srema). Dobila juh je Avstrija. Pogajanja so trajala 72 dni. Na mestu, kjer so se pogajale strani, so frančiškani pozneje zgradili majhno cerkev, posvečeno Materi božji miru. Naprej od tega dogodka je zgodovina Karlovcev povezana z zgodovino Habsburške monarhije. Najpomembnejše obdobje v zgodovini Sremskih Karlovcev je XVIII. stoletje, v katerem postanejo središče javnega, političnega, prosvetnega in kulturnega življenja Srbov, ki živijo severno od Save in Donave. Leta 1713 namestijo v Karlovce sedež Metropolije. V obdobju splošnega napredka v dvajsetih letih prejšnjega stoletja so tu zrasle v prve šole Srbov, ki jih vodijo metropoliti. Za učitelje so pripeljali učene ljudi iz Rusije pa tudi financirali šole in učence. Leta 1791 je ustanovljena najstarejša srbska gimnazija, znana kot Karlovška gimnazija, tri leta pozneje še semenišče, drugo po vrsti v pravoslavnem svetu (starejša je le Kijevska duhovna akademija). Čas revolucije 1848/49 je bil za Sremske Karlovce izjemno pomemben za življenje vojvodinskih Srbov. Takrat postanejo središče združenih južnih Slovanov. Metropolit Josif Rajačić je sklical zbor – Majsko skupščino – ki je razglasila avtonomno vojvodstvo Srbov (Vojvodina) na ozemlju, na katerem so živeli Srbi v okviru Avstroogrske monarhije: Srem, Bačka, Banat in Baranja. Metropolija je bila povzdignjena v patriarhat. Po prvi svetovni vojni leta 1918 so Karlovci prešli v sestavo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V času druge svetovne vojne so bili vključeni v Neodvisno državo Hrvaško. Oktobra leta 1944 mesto je osvobojeno in od takrat je v sestavi Republike Srbije – Avtonomne pokrajine Vojvodine. Šteje okoli 9000 prebivalcev in ima od leta 1990 ponovno samostojno občino.


Ul. Svetozara Markovića br. 8, 21205 Sremski Karlovci - Srbija
Copyright © 1999 - 2008 by Somin Lagum info@sominlagum.com